ZGODOVINA

Obstajata dve teoriji o nastanku Apencelskega planšarskega psa. Prva pravi, da je to domorodna alpska pasma, še iz bronaste dobe. Druga pa trdi da so Apencelerji potomci Molosov, ki so jih v Švico prinesli Rimljani.
Apencelski kuža je bil prvič pisno omenjen v knjigi Živalstvo alpskega sveta, kot “kratkodlaki, srednjevisok, večbarven, planšarski pes (govedar) z jasno izraženim laježem, podoben špicu. Najdemo ga v nekaterih kantonih, kjer ga uporabljajo za zganjanje živine in čuvanje domačije”. Leta 1898 je bil Apencelski planšarski pes priznan kot samostojna pasma. Prvi standard pasme je bil potrjen s pomočjo velikega promotorja pasme Max-a Siber-ja. Pasmo so predstavili z osmimi psi na prvi mednarodni pasji razstavi v Winterthur-ju. Na prigovarjanja prof. dr. Albert-a Heim-a, ki se je zelo zanimal za švicarske planšarske pse ter seveda posledično za Apencelerje, je leta 1906 nastal klub Apencelskih planšarskih psov, z namenom ohranjanja in promoviranja pasme v njenem naravnem stanju. Podlaga za vzrejo čistokrvnih psov je nastala z obveznim vpisom mladičev v rodovniško knjigo Apencelskih planšarskih psov.
Prvotno območje vzreje je bil odmaknjeni kanton Appenzell, danes pa je pasma prisotna po vsej Švici in zunaj nje, vzreditelji pa so prisotni v mnogih evropskih državah. Apencelski planšarski pes je dandanašnji razpoznavna pasma saj se opazno razlikuje od ostalih švicarskih planšarskih psov.
Čeprav je apencelski kuža pridobil mnogo občudovalcev, ostaja vzrejna baza še vedno majhna. Samo z odgovorno in previdno vzrejo bo mogoče ohraniti vse njegove čudovite naravne in prirojene značilnosti.

tekst preveden in prirejen po DogBreedInfo.com in Hund.ch breed standard